O zbiralcu

Anton Vodan, rojen leta 1942, je zbiralec že petdeset let. Začel je z numizmatiko, ko je našel bakren kovanec iz 19. stoletja. Potem je začel zbirati še razglednice in voščilnice, pa tudi etnološke predmete: lončevino, likalnike, špane... Zadnja leta povečuje svojo zbirko molitvenikov. Še danes so njegova največja zbirateljska strast ključavnice in ključi, ki jih ima razstavljene tudi v svojem majhnem "muzeju". "Moraš imeti...To se ne da naučiti, to moraš imeti veselje do nečesa, pa gotovo, in v tem uživati. Jaz še vedno uživam v tem." Najbolj je ponosen na kamnito sekiro z Negovskega Vrha.

Zbira lokalno, v glavnem ga zanima zgodovina Slovenskih goric, pa tudi Pohorja in Vurberka. "Jaz zlata ne zbiram, ker me to ne zanima. Me včasih vprašajo, če imam kakšne baročne ure, pa svetila. Tega ni bilo tu. Ne razumejo ljudje, da je bila tu huda revščina in da so ljudje živeli iz rok v usta. In je treba to spoštovati, kar so imeli." Obiskuje bolšje sejme po Sloveniji in v tujini. Bil je med ustanovitelji Zgodovinskega društva v Gornji Radgoni. Predmete iz svoje zbirke pa nese večkrat pokazat tudi učencem v šolo na Kapeli.